V gostilni sami smo: pijaa in jaz
in kelnarca, ki ima sovraen izraz.
V peglu pri anku dolgoasen je program,
ves dan v njem e gledam lasten fris.
Nikogar ni, ki z mano mal bi pokramljal,
nikogar, ki bi mene po glavi potrepljal.
Ko kelnarca ob polnoi me ven spodi,
le ena misel mi po glavi roji:
Mene, ne, ne, nihe nima rad,
mene, ne, ne, nihe nima rad,
mene, ne, ne, nihe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad!
Mene, ne, ne, nihe nima rad,
mene, ne, ne, nihe nima rad,
mene, ne, ne, nihe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad!
Le kam odle so mnoice ljudi -
kupi glav in rok in nog in teh stvari?
Podnev jih tolk je, da je mesto kot osir,
zdaj pa nobenga ni nikjer.
Utrujeno moj korak udarja v tla,
obdajajo me alost, mrak in hladen zrak,
le polna luna od zgoraj vame zre
in me sprauje: ja, pobi, kva pa je?
Mene, ne, ne, nihe nima rad,
mene, ne, ne, nihe nima rad,
mene, ne, ne, nihe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad!
Mene, ne, ne, nihe nima rad,
mene, ne, ne, nihe nima rad,
mene, ne, ne, nihe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima...
Dnarja nimam, avta nimam, nimam ljubice,
nimam brade, nimam plee, tud prjatlov ne,
ko naokol divjam, me nihe ne vpraa: kam!?
Tako zelo, zelo sem sam!
e ribca mi je crknila, kanarek je zbeal,
za psa sem zvedel, da se je med kloarje podal,
morski le praiek z mano zdaj ivi -
pa le re in lula, re in kaka, zame mar mu ni!
Zato nabiram roue, roue, rouice,
briem si solze, solze, solze, solzice,
dol z neba pa ravno prav en mal kaplja -
na svejtu ni lovejka bolj nesrejnega!
Mene, ne, ne, nihe nima rad,
mene, ne, ne, nihe nima rad,
mene, ne, ne, nihe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad!
Mene, ne, ne, nihe nima rad,
mene, ne, ne, nihe nima rad,
mene, ne, ne, nihe nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad...